Izvleček iz zgodovine mesta z bogato tradicijo
Najstarejše človeške sledi na področju Beljaka izvirajo iz pozne mlajše kamene dobe (3500‒1800 pr. n. št.). Iz vseh poznejših prazgodovinskih obdobij so se na tem prostoru zaradi naklonjenih naravnih danosti ohranila najdišča, med katerimi je nekaj tudi zelo pomembnih. Iz rimskih časov (od 15. stol. pr. n. št.) je veliko najdb na celotnem področju mesta. Cestna postaja, ki naj bi se domnevno nahajala tukaj, se je imenovala Santicum. Šele od prihoda slovanskih plemen okoli leta 600 ostankov te poznoantične civilizacije ni več.
"Rimska cesta" v bližini Beljaških Toplic (Warmbad Villach), značilna v skalo vklesana antična cesta, sodi k najpomembnejšim starim cestam, ki so vodile iz Italije na področje Vzhodnih Alp. Uporabljali so jo že v prazgodovini, svojo funkcijo pa je ohranila tudi še v času po obdobju Rimljanov. Rimljanska posvetila v Beljaških Toplicah pričajo o rabi tamkajšnjih termalnih vrelcev že v tem zgodnjem zgodovinskem obdobju.
Okoli leta 740 je Karantanija prešla pod nadvlado vojvodstva Bavarske. V teku pokristjanjevanja je cesar Karel Veliki leta 811 Dravo določil za mejo med škofijama Salzburg in Oglej. Leta 878 je kralj Karlmann dvor Trebnje (Treffen) predal bavarskemu samostanu Ötting. V zvezi s tem se most v Beljaku v listinah omenja kot mejna točka.
Leta 979 je cesar Otto II. kraljevi dvor v Beljaku predal škofu Albuinu von Säben/Brixen zu Lehen. Utrdba s cerkvijo se je verjetno nahajala v kraju Šmartin (St. Martin). 1007 je področje Beljaka prešlo v roke bamberške škofije, ki jo je ustanovil cesar Heinrich II. in v lasti katere je Beljak ostal do leta 1759. Mostiščarska naselbina v letu 1060 prejme obsežno listino, s katero kralj Heinrich IV. škofiji podeli imuniteto, sodne, carinske, kovne in tržne pravice. Dodatno k temu cesar Friedrich II. leta 1225 podeli še pravico do letnega sejma.
 |
 |
V letu 1240 se Beljak izrecno omenja kot mesto; v poznem srednjem veku je bilo to najpomembnejše mesto v deželi. Mestu so načelovali mestni sodniki, ki so poznani od leta 1240. Najstarejša ohranjena mestna pravica izvira iz leta 1392. Od leta 1588 obstajajo ob mestnih sodnikih tudi župani, vendar je ta funkcija takoj pridobila večji pomen. 25. januarja 1348 je Beljak opustošil močan potres. Prav tako je mesto veliko škodo utrpelo ob potresu leta 1690. Večkrat so mesto prizadeli tudi požari, na primer leta 1524, 1606, 1713 in 1813.
Leta 1526 je v Beljak prišla reformacija in mesto je postalo središče protestantizma na Koroškem. Po letu 1600 so se bili meščani, ki se niso bili pripravljeni odpovedati luteranstvu, prisiljeni odseliti, kar je pospešilo gospodarski zaton mesta. Prikaz iz topografije Avstrije iz leta 1649, ki ga je izdelal Matthäus Merian, kaže značilno lego Beljaka z mestnim središčem južno od Drave, čez katero vodi most, ki se v listinah navaja že leta 878. V letih od 1007 do 1759 je bilo mesto v lasti bamberške škofije. V času, ko je nastal ta prikaz, je imel Beljak nekaj manj kot 3000 prebivalcev.
Leta 1535 je škofija Bamberg morala priznati podreditev svoje lastnine deželni oblasti, leta 1674 je izgubila še druge oblastvene pravice. V letu 1759 je Beljak in vse druge bamberške posesti na Koroškem za Avstrijo kupila cesarica Marija Terezija.
V času Napoleona je bila Zgornja Koroška ločena od Avstrije, v letih 1809–1813 je bil Beljak središče okrožja sredi francoskih Ilirskih provinc.
Ob ponovni osvojitvi poleti 1813 je mesto utrpelo veliko škodo. Okoli leta 1810 so podrli srednjeveško obzidje mesta in v letu 1852 razpustili mestno stražo kot ostanek nekdanje obrambe mesta.
S spremembami zakonske ureditve v letih 1849, 1861 in 1864 se je povečevalo vplivno področje mestne skupnosti. Leta 1864 je Beljak dosegla južna železnica; mesto je hitro postalo pomembno železniško vozlišče, kar je pripomoglo k njegovemu ponovnemu razcvetu. V vojnih letih 1915–1917 je bil Beljak kot mesto v bližini italijanske fronte sedež poveljstva 10. armade. S 1. januarjem 1932 je postal avtonomno mesto z lastnim statutom in je prevzel naloge okrajne uprave.
V drugi svetovni vojni je bilo mesto v letih 1944/45 v 52 zračnih napadih močno opustošeno, pri čemer je bilo ubitih okoli 300 ljudi in uničenih ali močno poškodovanih 1300 zgradb.
Potem ko je bil del občine Šmartin (St. Martin) Beljaku priključen že leta 1905, so se leta 1973 z mestom v eno občino združili še kraji Landskron (Vajškra), Fellach (Bela) in Maria Gail (Marija na Zilji). Mesto se razprostira na površini 134,85 km².
V letu 2013 je štelo 60.000 prebivalcev. V letu 2023 je štelo 65.000 prebivalcev.
Grb in žig mesta
Listina iz leta 1240, shranjena v avstrijskem državnem arhivu (Österreichisches Staatsarchiv), vsebuje najzgodnejše dokazilo o žigu in grbu Beljaka. Poleg tega je to najstarejši dokaz o žigu med žigi vseh avstrijskih mest. Na tem žigu je bila upodobljena noga orla z dinamično razprtimi kremplji, na robu pa je imel žig latinski napis "Sigillum civitatis villacensis" (žig mesta Beljak).
Original iz pečatnega voska je danes le še deloma ohranjen, vendar pa obstajajo dobre stare reprodukcije.
Imeniten je najzgodnejši pečatnik (tudi ta je najstarejši izmed vseh ohranjenih pečatnikov avstrijskih mest), pozlačeni "tipar" iz časa okoli leta 1270, ki ga hranijo v Mestnem muzeju (Stadtmuseum). Na njem je upodobljena orlova noga na vrhu skale, zelo podobna tisti, kakršna je za grb predpisana tudi z danes veljavnimi akti mesta.
Enoznačne razlage izvora ali stare pripovedke, s katero bi bilo mogoče pojasniti sliko v grbu in njegove barve, ni, vendar pa velja za zelo verjetno, da noga orla s kremplji izvira iz podobe orla v družinskem grbu bamberškega škofa Ekberta von Andechsa, ki je bil zelo pomemben mestni oblastnik Beljaka in predstojnik škofije ter njenega obsežnega koroškega gospostva v letih 1203–1237.
Barvi grba in zastava mestaBarvi grba Beljaka in barvi mestne zastave sta rumena (ali zlata) in črna. V aktih mesta sta ta grb z bogato tradicijo in zastava pravno zavezujoče določena že od leta 1965 (in v vseh novih različicah). Takrat je bilo na novo definirano tudi podeljevanje grba zaslužnim institucijam.
Najstarejši dokazi o podeljevanju grba mesta izvirajo iz leta 1899, ko je bila uporaba mestnega grba dovoljena sanatoriju Warmbad, in iz leta 1900, ko je pravico do uporabe mestnega grba dobila pivovarna "Brauerei Fischer" (današnja "Villacher Brauerei").